Ko so otroci manjši, še ne polagaš toliko pozornosti, kako je otrok oblečen, saj meni je bilo pomembno le, da je čist in da so mu oblačila prijetna. Že v prvem razredu pa je začel trenirati košarko, ja, videla sem vso opremo, kot so športne nogavice, dres, obutev za košarko, vendar mu tega nisem kupila, ker sem smatrala, da še ne potrebuje. Tako je hodil na treninge košarke v navadnem bombažnem kompletu in z klasičnimi nogavicami.
Ko pa sem ga enkrat šla gledat na trening, pa sem hitro videla, kako si nogavice non stop popravlja, ker mu lezejo dol in da bi mu še kako prav prišle športne nogavice, ker tako se sredi treninga ne bi obremenjeval z nogavicami. Še dobro, da sem ga šla gledat na začetku leta, kajti on sam mi sigurno ne bi povedal, da potrebuje športne nogavice, ker niti ni vedel da obstajajo.
Naslednji dan sem se po službi ustavila v športni trgovini in šla na otroški oddelek opreme za košarko. Imeli so čisto vse, lepo je bilo videti tako lepo ponudbo vsega, športne nogavice so imeli tako v različnih barvah, kot tudi različne modele. Kupila sem mu čim bolj preproste, ker sem vedela, da si v sami garderobi pred treningom nogavic ne bo zamenjal, ker je bil premajhen. Tako sem mu športne nogavice obula že, ko je šel v šolo. Dneve ko je imel treninge košarke je imel obute športne nogavice in tako sem rešila problem, da mu nogavice na treningu niso več lezle dol.
Včasih starši ne razmišljamo pravilno in mislimo, da otroci nekaj ne potrebujejo, tako kot sem jaz bila prepričana, da so športne nogavice pri sinu nepotrebne, potem pa vidimo, da nismo imeli prav. Saj pravijo, da nas otroci še kako učijo, samo mi tega ne priznamo. Sama sem priznala, šla po športne nogavice, kupila tudi dres, ki ga na začetku nisem hotela.