Ne predstavljam si, da bi me doletela kemoterapija, enostavno si ne morem predstavljati, kako se človek počuti, ko izve, da ima raka in ga čaka zdravljenje. Sama sem pred kratkim imela pregled jajčnikov, na kar mi je ginekologinja rekla, da bova dale pregledati kri, če bi mogoče jajčniki bili tumorski. Ko je izgovorila te besede, sem jaz dobesedno okamnela. Kako prosim?
Tako sproščeno sem šla na pregled, in ginekologinja mi pove, da bo potrebno pogledati jajčnike, ker nekaj ni v redu. Vse je bilo še dobro, dokler nisem rabila dati krvi, kajti po tem, pa me je zgrabila panika, non stop sem premišljevala, kaj se bo zgodilo če zbolim, če bo potrebna kemoterapija, bila sem v stresu, komaj sem čakala te izvide.
Za izvide sem zvedela šele na drugem pregledu, ki mi ga je sestra že prej napisala, tako sem čakala 4 dni. Vse sem si že prebrala, kaj bi se zgodilo, če bi imela raka, kakšna kemoterapija je potrebna, kako bom poskrbela zase in predvsem kako bom živela.
Pa je končno prišel dan, ko mi je sestra povedala, da so moji izvidi krvi v redu in da ne rabim popolnoma nič srbeti. Takrat se mi je odvalil kamen iz srca. Kako sem jaz tisti trenutek bila srečna, celi dan sem se samo smejala. Danes, ko razmišljam, si večkrat rečem, kako srečna sem lahko, da sem zdrava, besedi rak in kemoterapija nočem več slišati. Imela sem 4 dni skrbi in takšnih skrbi nočem nikoli več. Vse sem si že podrobno prebrala, kako poteka kemoterapija, koliko ti pomaga in kako dolgo je okrevanje. Sedaj sem zdrava in se zavedam kaj imam, nič več ne kompliciram za malenkosti, ker ko slišim samo besedo kemoterapija se hitro spomnim sama nase in na tiste hude čase.